Meja na Črnem Kalu

crni-kalKo nam, prebivalcem t.i. slovenske obale, uradna Ljubljana predstavi kakšno novo neumnost, se pogosto pošalimo in si rečemo, da bi morali postaviti mejo na Črnem Kalu. Kaj bi se zgodilo, če bi to zares storili? Kaj bi se zgodilo, če vam nekdo pove, da legalno gledano je tam še vedno meja, ki jo država Slovenija ne spoštuje?

Najprej malo zgodovine.

razdelitev-1880-desatKonec II. Svetovne vojne, Italija ima od prejšnje vojne Primorsko, Jugoslavija je zasedla Istro in za kratek čas Trst. Večino teritorija se razdeli dokaj na hitro, a ozemlje, ki ga obsega sedanja Provincia di Trieste, slovenska obala, SZ hrvaška istra (Umag, Novigrad, Grožnjan, Buje, …), predstavlja večjo oviro. Razdelitev po prevladujoči narodnosti prebivalstva bi pomenila, da bi ozemlje ene in druge države izgledalo kot švicarski sir polno lukenj enklav druge države.

Seveda vso dogovarjanje poteka preko mediatorjev: zmagovalcev II. svetovne vojne, a hladna vojna je že v zagonu. Vsak navija za svoje, da bo imel čim več teritorija, nobeden noče popustiti. Menda obstajajo zapisi, da naj bi na gradu Socerb, s čudovitim pogledom na Trst, sam Stalin s Titotom razglabljal o tej problematiki. No, kakorkoli, zavezniki se odločijo izbrati plan B. Odločijo se, da bo celoten sporen teritorij nova država, ki bo nevtralna in jo bodo nadzorovali zavezniki. Italija podpiše leta 1947 Mirovno pogodbo, Varnostni svet Združenih narodov (ZN) da zeleno luč in pol leta kasneje je nova država z imenom Svobodno Tržaško ozemlje (STO) realnost.

titoŽal se teritorij nasilno razdeli na dve coni. Južno, t.i. cono B, dobi Jugoslavija, zgornjo (A) pa prevzamejo predvsem Američani. V coni A, veliko bolj nevtralni upravljalec, skuša vseeno bolj dosledno spoštovati, da to ni Italija, ampak STO. V “naši” coni, pa temu ni tako. Jugoslavija ima druge plane in vzame ta teritorij praktično za svojega od samega začetka. Začne se obračun s fašisti in ljudmi proti komunizmu. Mnogo prebivalcev se preseli iz cone B v cono A, nekateri izginejo za vedno. Imenovanje guvernerja, ki bi vojaško upravo spremenil v civilno kakor ga predvideva Mirovna pogodba, se vedno bolj oddaljuje, saj bi se morali obe strani strinjati koga imenovati.

sporazumLeta gredo mimo in leta 1954 se vse vpletene države dogovorijo, da bi morda bil že čas, da se vojaška uprava vseeno ukine. Podpiše se Londonski memorandum, ki spremeni vojaško upravo v civilno upravo Italije (cona A) in civilno upravo Jugoslavije (cona B) in doda par kozmetičnih popravkov meje. Žal obe državi upravljalki sedaj to smatrata za njihov teritorij in meja na Škofijah, čeprav premaknjena za nekaj sto metrov, postane realnost. ZN povedo, da to ne prejudicira meje in da je to samo korak k bolj normalnem življenju prebivalcev te države.  Legalno gledano, STO še vedno obstaja.

V Jugoslaviji je kakršno koli omenjanje spornih stvari seveda kaznovano (Goli otok).  STO postane sporen pojem. Začne se množično priseljevanje ljudi izven teritorija, v le tega. STO tone v pozabo, z njo stoletna povezanost s Trstom. Administrativne meje občin in socialističnih republik se spremenijo, čeprav je to bilo prepovedano s podpisanimi pogodbami.

prepustnicaDnevi minevajo, leta tudi. Prah okoli STO se poleže, prebivalci obeh con so že davno pozabili, kako so bili nekoč skupaj. Zdaj razdeljeni na kapitaliste in komuniste, na zahod in vzhod, s trdno mejo na sredini, se odločijo za bilateralni sporazum, t.i. Osimski sporazum. Jugoslavija spremeni cono B za trenutek v vojaško cono: tanki povsod, da se pokaže kdo je tu gospodar. Sporazum se podpiše in ratificira. Pogodba med državama postane veljavna. A STO nima možnosti protestirat, saj nima legalnega predstavnika. Državi praktično vojaško zasedejo tuj teritorij. ZN nekaj omeni, podobno kot pri Londonskem memorandumu, da to ne spremeni mej (STO), in to je to. Nihče noče mešati dreka saj hladna vojna je še vedno še kako aktualna. Ljudje seveda tudi ne protestirajo, saj na novo pridobljenje, nekdaj izgubljene,  ugodnosti hitro razveselijo marsikoga. Prepustnica spremeni življenje in karavana prikolic polnih poceni ploščic s Trsta se začne.

tabla-lezeca-siBeograd nam počasi neha bit všeč. Tito je itak že umrl, zahod smo izkusili, kritična masa se zbere in se odločimo, da morda ne bi več bili Jugoslavija. Slovenija in Hrvaška postaneta samostojni državi. Nekdanje ozemlje STO se ponovno razdeli in naredi še večje probleme oz. prinese stare na plan, npr. vse “na hojladri” spremembe mej občine Piran in Buje, ki še do danes niso rešene.

ts-stiliziranoSedaj pa stopimo v sedanjost, v današnji čas, v današnje zakone. Meja Slovenije z Italijo je definirana z Mirovno pogodbo (1947) in Osimskim sporazumom (1975). Slednji je bilateralen sporazum o ozemlju tretje države, to je nekako kakor sta se Hrvaška in Srbija domenili,  kateri del Bosne bo njihov. Seveda tak sporazum nima nobene pravne vrednosti, to je verjetno vsakemu jasno, če je predstavljen na zgornji praktični primer. Žal pa se za razliko od BiH, nihče ni pretirano ukvarjal in so vsi zamižali na eno oko. Predstavniki STO niso obstajali, ZN je mižal.

Seveda pa ni še prepozno. STO ni bil nikoli legalno ukinjen. Mirovna pogodba ni zastarala, saj se selektivno še vedno upošteva.

Cona A je že začela delati nekaj na tem. Sedaj je čas za Cono B.

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: